Weinberger s svojimi deli verjetno upodablja svojo intimno vizijo morebitnih prihodnosti in pri tem mu gre, kot rečeno, nedvomno na roko izbrani medij. Risba in slika sta še vedno tista vsakdanja in dostopna medija, ki omogočata svobodno gradnjo novih, še neznanih svetov, ki so lahko popolnoma fiktivni in nimajo prav nobene reference na dejanske podobe in situacije v stvarnem svetu. V slikah Uroša Weinbergerja je ta neizbežen odsev stvarnosti dokaj evidenten, saj se na njih pojavljajo motivi, ki lahko delujejo zelo znano in domačno, hkrati pa lahko publiko zaradi kulturne determiniranosti usmerijo v prepoznavanje in interpretiranje motivov kot tujih in nevarnih.
Njegove slike so namreč posledica stiliziranih digitalnih kolažev, ki jih najprej izdela v virtualnem svetu računalniškega programa, nato pa jih v ateljejskem procesu slikanja prenese v končno obliko na slikarskem platnu, kjer se ves čas odvijajo modifikacije. Iz teh digitalnih podob nastanejo slike, medtem ko kolaži nikdar ne zapustijo virtualnega prostora in so kot takšni, tokrat prvič, predstavljeni na ekranih v sklopu pričujoče razstave.
V njegovih slikah je mogoče razbrati zavračanje arhetipske delitve na samoniklo naravo in umetelno kulturo, kakor tudi samozavedanje o dejanskih razmerah, s katerimi se trenutno sooča človek (in ostale vrste živih organizmov) v obdobju antropocena, ko v okolju prevladujejo velike intervencije v geološko sestavo okolja in organsko naravo, ki so posledica človekove vere v znanstveni in tehnološki napredek.
Weinbergerjeva slikarska dela so v tem pogledu skoraj objektivistične narave, saj z njimi ne podaja neposrednih ugotovitev in ultimativnih izjav o morebitnih prihodnostih življenja na planetu, ampak preprosto opazuje in na samosvoj način upodablja svojo vizijo in fantazijo zemeljskega življenja, v sedanjosti in bodočnosti.
Miha Colner
(Odlomek iz besedila ob razstavi)
