Ne morem iz svoje kože
Razstava Iva Prančiča Ne morem iz svoje kože, s slikami, ki so nastajale v letih 2023, 2024 in 2025, odpira novo poglavje v slikarjevem opusu. Naslov poudarja vztrajanje v istem, nemožnost izstopa iz sebe (v nekem intervjuju je umetnik o svojem slikarstvu dejal, da je zanj slikanje »nenehno kopanje po sebi«) – ampak ravno to učinkuje kot nekaj novega, kot neki prelom in obenem stopnjevanje, morda intenziviranje do kričanja.
Te slike vsebujejo vse prepoznavne lastnosti siceršnjega Prančičevega slikarstva, ki povezujejo gestualnost in snovnost z geometrijo in znaki; zavestno povezujejo med sabo elemente, ki so nezdružljivi, a prav v tem je onkraj mimetičnosti neka intentivna povezava z realnostjo. Nekaj v temeljnem načinu Prančičevega slikarstva me spomni na način povezovanja, ki ga je napovedal Pier Paolo Pasolini v pesmi Načrt za prihodnja dela, kot »monstruozno delo« iz »mešanic nezdružljivih snovi«, iz »magem brez amalgama«, ki bo obenem »večjezična melasa« in »monolitno predivo«. Obenem pa imamo, ko gledamo te slike in jih primerjamo s starejšimi slikarjevimi deli, lahko občutek, da se je nekaj zgodilo.
»Ne morem iz svoje kože« – to ni zatrditev neke identitete, ampak prej gesta upora. Obenem sámo govorjenje o koži sugerira stopnjevano telesnost. Te slike so v primerjavi s prejšnjimi Prančičevi deli še bolj telesne. Na njih je ves čas napetost med amorfnostjo in formo in prav ta napetost je telesna. Včasih detajli slik učinkujejo kot rane, včasih se nam zazdi, da se iz globine barvne materije izvijajo nekakšna bitja, ki spominjajo na živali. Na eni od slik se dva taki kačasti bitji uvijata v poljub.
Obenem te nove Prančičeve slike kljub temu, da so nemimetične, včasih na presenetljiv način pokažejo reagiranje na aktualna dogajanja v svetu. Nedvoumna politična izjava so majhne palestinske zastave na zunanjih robovih nekaterih slik. Samo po sebi bi bilo lahko deklarativno operiranje s simboli tudi problematičen primer estetizacije politike oziroma zbujanja iluzije, da je mogoče politične probleme reševati na estetski ravni; ampak slikar je zelo pazil, kam je te zastave umestil; tam kjer so, te zastave samo stopnjujejo vzklik: »Ne morem iz svoje kože«. Nekaj mora biti povedano, zakričano. Pomemben element slik so tudi rdeče zvezde, simbol osvoboditve, v katerem je partizan Edvard Kocbek obenem videl davni magični pentagram. Ampak političnost teh slik ni v operiranju s prepoznavnimi simboli. Politična izjava je že »Ne morem iz svoje kože«. Na nekaterih slikah je napis: N. I., to lahko preberemo kot nikalnico, da nečesa ni, ampak slikar sam to razume kot kratico za naravno inteligenco. Naravna inteligenca kot rezistenca v odnosu do umetne inteligence. In izjavo »Ne morem iz svoje kože« lahko razumemo v smislu te rezistence.
Ampak najgloblje politično vprašanje je zastavljeno onkraj vsega tega, na ravni organizacije vizualnega polja. Prančič telesnost slikarske materije ves čas postavlja v razmerje z mrežami. Mreže so lahko obenem princip organizacije, brez katere bi vizualna struktura razpadla v kaos, in instrument podrejanja, lova, zasužnjenja. Ampak ko je mrežam postavljena nasproti spontana gestualnost, se zavemo, da so mreže morda razpete tudi v njej; kot je napisal Đorđe Kostić, eden najradikalnejših beograjskih nadrealistov: ko so nadrealisti hoteli doseči čisto spontanost onkraj vsake sheme, so presenečeni ugotovili, da je lahko v tem še več shematičnosti kot v shemah. Na Prančičevih slikah se ves čas dogaja tudi spraševanje o razmerju med strukturacijo, ujetostjo in svobodo v vizualni strukturi sveta.
Miklavž Komelj
Ivo Prančič
Rojen 2. junija 1955 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 1982 diplomiral pri profesorju Gustavu Gnamušu, pri katerem je leta 1984 končal tudi slikarsko specialko. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih. Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerijah v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, posebej na Koroškem. Razstavljal je na Hrvaškem, v Črni gori, na skupinskih razstavah v Franciji in na Kitajskem ter v Galeriji Zala in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Študijsko je potoval po Italiji, leta 1990 s štipendijo sklada Moša Pijade. Študijsko je večkrat bival v Parizu, po nekaj mesecev v letih 1991 in 1999 kot gostujoči umetnik Cité internationale des arts in leta 1993 s štipendijo francoske vlade. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani.