Čeprav se zdi, da je trenutek samoumevna kategorija v umetnosti, saj vsako likovno delo na neki način zaustavi čas, se je pomen te ideje skozi zgodovino drastično spreminjal.
Od klasičnega iskanja večnosti in harmonije do sodobne umetnosti, ki poudarja minljivost, procesualnost in performativnost, se je odnos med umetnostjo in trenutkom razvijal kot dialog med željo po trajnosti in zavedanjem o minljivosti. V antiki umetnost ni želela ujeti bežnega trenutka, temveč idealno brezčasno stanje. Renesansa stavi na psihološki in duhovni trenutek, na trenutek razkritja, barok ta princip še zaostri, šteje Kairos, bog srečnega trenutka. Pri impresionistih se trenutek transformira v vizualni utrip časa, pri futuristih pa trenutek postane proces. Kar predstavlja preskok teorije časa v umetnosti, umetniško delo ni več zamrznjen trenutek, temveč inkorporacija časovne determinante. Modernizem in sodobna umetnost postopoma opuščata termin dokončanega dela, umetnost, dogodek, performans, instalacija, intervencija v prostoru.
Delo se manifestira le v aktu samem in spominu gledalca, trenutek ni več artefakt, temveč izkušnja. Vzpostavlja se relacijska estetika, umetnost ni več statični objekt, temveč komunikacijski dogodek, ki vzpostavlja družbene odnose na individualni in kolektivni ravni.
Martin Heidegger je v umetnosti videl dogodek resnice (Ereignis), v katerem se razkrije bit razkrije, z identifikacijo trenutka se vstopa v razmerje z bistvom bivanja. Henri Bergson uvede pojem trajanja – la durée, čas ni veriga trenutkov, temveč fluidnost notranjega doživljanja, medtem ko je Walter Benjamin v moderni vizualni umetnosti prepoznal možnost ustavitve zgodovine, ko se tudi v najmanjšem fragmentu realnosti zabliska iskra resnice.
V današnji digitalni dobi interaktivne in medijske umetnosti produkcija temelji na času, gibanju in odzivu. Umetniško delo postane odprt proces, saj vsak trenutek ustvarja novo različico realnosti. Umetniški trenutek ima funkcijo liminalnosti, saj omogoča prehod ter transformacijo. Čeprav so danes v ospredju izrazito subjektivne avtopoetike je umetniški trenutek vedno v določeni meri tudi prostor kolektivnega spomina in pomnik zgodovinskih in duhovnih razsežnosti bivanja.
Dela avtorjev in avtoric, ki se predstavljajo na letošnji letni razstavi v galeriji Bažato, lahko interpretiramo na katerikoli omenjen način, povsem svobodna je odločitev, kakšna bo naša izkušnja časa in trenutka v njem, če smo dovolj senzibilni je umetnost vedno arhiv logosa, pa tudi čustev in pogledov, ki presegajo individualno in vstopajo v univerzalno.
Ob tem ne gre pozabiti, da se Kairos, bog srečnega trenutka, neslišno in hitro giblje med nami in nam daje priložnost, da ga ulovimo. Vendar zgolj tisti, ki so dovolj pogumni, da se podajo na lov, plahi in previdni nimajo nobene možnosti.
Peter Rak
|
|
Vlado Stjepić
Akademski slikar Vlado Stjepić se je po končani Školi primijenjenih umjetnosti v Sarajevu leta 1978 vpisal na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je pri profesorjih Gustavu Gnamušu in Janezu Berniku. Leta 1984 je na ALU v Ljubljani zaključil še podiplomski študij. Od leta 1985 ima Stjepić status samostojnega kulturnega delavca.
Marko Šajn
Marko Šajn (1990) je vizualni umetnik, ki ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe, umetniških publikacij ter v zadnjih letih tudi skulpture in prostorskih postavitev. Študiral je slikarstvo in grafiko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegov opus temelji na raziskovanju človeške figure kot univerzalne likovne enote – stilizirane, tipizirane in neindividualizirane.
Razstavljal je v MGLC v Ljubljani (2023), Galeriji KiBela v Mariboru (2024), Hiši kulture v Pivki (2019, 2023) ter na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.
Borut Popenko
Več o umetnikuZlatan Vrkljan
Rojen v Zagrebu leta 1955. Leta 1979 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti Univerze v Zagrebu pri profesorju Šimetu Periću in do leta 1981 sodeloval pri mojstrski delavnici Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (HAZU) s profesorjema Ljubom Ivančićem in Nikolo Reiserjem. Leta 1999 je predstavljal Hrvaško na 48. beneškem bienalu. Od leta 1987 do leta 1994 je bil docent na zagrebški akademiji likovnih umetnosti, kamor se je vrnil leta 2006 in kjer predava kot izredni profesor. Soustanovil je galerijo Arteria v Zagrebu, od leta 2014 je redni član HAZU.
Živko Marušič
Slovenski slikar, ki se je rodil leta 1945 v Colorno, Italija. Marušič je najprej od 1967 do 1971 študiral na slikarski akademiji v Benetkah, kasneje od 1971 do 1973 pa še na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1975 končal specialko. Sedaj dela kot svoboden umetnik in večinoma živi v Kopru. Marušič je izvrsten kolorist in prejemnik številnih nagrad in odličij.
Robert Šimrak
Njegovo umetniško področje združujejo množični mediji in slikarstvo. S prenosom vizualnih simbolov množične kulture v nov medij je ustvaril svoj unikaten izraz, ki nosi kritično sporočilo o medijski kulturi. Po uporabi računalniške grafike je sledil pomemben korak v Šimrakovem ustvarjanju s ciklom Nova gravitacija leta 2004, ki ga je nadgradil s ciklom Wireframe, kjer se poglobi v skrite pomene podobe in sodobne računalniške tehnike. Po obdobju digitalnega ustvarjanja se je Šimrak vrnil k slikarstvu, ki ga zdaj zaznamujejo poslikave distopičnih tem postapokaliptične družbe.
Robert Lozar
Rojen 3. novembra 1967 v Novem Mestu. Leta 1993 je diplomiral pri profesorici Metki Krašovec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO). Leta 1992 je prejel študentsko Prešernovo nagrado ALU. Od leta 1995 do leta 2000 je bil odgovorni oziroma glavni urednik revije Likovne besede. Je član Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja (DLUD) in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), pri kateri je leta 2015 postal podpredsednik Umetniškega sveta. Živi in dela kot samozaposleni ustvarjalec na področju kulture in predava na IAM, Visoki šoli za multimedije v Ljubljani.
Robert Černelč
Robert Černelč je bil rojen 1970 v Murski Soboti. Leta 1995 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študij iz slikarstva zaključil leta 1999 pri prof. Emeriku Bernardu, iz videa pa pri prof. Sreči Draganu. Leta 2000 je vpisal na isti Akademiji magistrski študij slikarstva pri prof. Hermanu Gvardjančiču in ga leta 2002 uspešno zaključil. Leta 2001 se je vpisal na magistrski študij filmske režije na AGRFT v Ljubljani. Študij je leta 2004 zaključil pri doc. Miranu Zupaniču s kratkim igranim filmom »Črvi«. V letih 1996 – 2001 je v domačem kraju Filovci organiziral likovne in filmske kolonije. Sam pa se je udeležil več likovnih kolonij in skupinskih razstav v Sloveniji in Evropi. V različnih filmih je sodeloval kot pomočnik režiserja in scenograf. Živi in dela v Ljubljani.
Oto Rimele
Oto Rimele je študijsko pot pričel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nadaljeval pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1990 diplomiral pri prof. Emeriku Bernardu in dve leti kasneje zaključil slikarsko specialko pri prof. Janezu Berniku. Študijsko je potoval po Evropi, Veliki Britaniji in ZDA. Izpopolnjeval se je v Barceloni in leta 1994 ter 2008 v Parizu. November 2013 je preživel v slovenski umetniški rezidenci v Londonu, v oktobru 2018 pa je ustvarjal v umetniški rezidenci v Berlinu.
Nika Zupančič
Akademska slikarka (2003) in nominiranka Henklove umetniške nagrade (2013). Za sabo ima številne skupinske in solo razstave v Sloveniji in tujini. Njena dela se med drugim nahajajo v umetnostnozgodovinski zbirki Albertina (iz zbirke Essl) na Dunaju ter v muzeju sodobne umetnosti Arter v Istanbulu.