Nova realnost starih fotografij
Jane Štravs je leta 2009 posnel serijo črno-belih fotografij, ki prikazujejo model v specifičnem okolju na videz izpraznjene, dolgočasne in hladne velemestne krajine. Iz njih je razvidno avtorjevo zanimanje za razne arhitekturne elemente, med katerimi najbolj izstopajo prazne betonske stene. V realnem okolju so tako izpostavljene stene prava lokacija za napise, plakate, grafite in druge oblike ulične in urbane umetnosti. To so vrhunske lokacije, ki izzivajo najdrznejše in najboljše, da jih zapolnijo s svojimi mojstrovinami. Hladna betonska stena se v takšnih kontekstih spremeni v živahen prostor izražanja raznovrstnih vizualnih posegov, idej, slogov, konceptov in vsebin. Jane Štravs je na svojih fotografijah na neki način razkril te lokacije in prostore potencialne nove vsebine in povabil k sodelovanju Rona, razvpitega, samosvojega, izzivalnega, pogumnega in prodornega slovenskega grafitarja. Včasih je veljalo, da ni bilo lokacije v mestu, ki je Rone ne bi zasedel ali označil. Ni bilo dobre lokacije, za katero Rone ni vedel ali izvedel. Bil je prostor, v katerem je enostavno obstajal samo Rone. Štravs ga je z nesebično gesto izzval, da lahko popolnoma neomejeno in po svoji likovni presoji intervenira na njegovih fotografijah, ki so večjega formata in pripravljene za galerijsko prezentacijo.
Rone se je sodelovanja lotil značilno: izvirno, intuitivno in brez zavor. Iz zgodovine fotografije lahko razberemo, da so imele intervencije na fotografijah predvsem praktičen pomen poudarjanja resničnosti fotografiranega. Kasneje pa je bil namen preslikav, intervencij in drugih obdelav bolj v izkrivljanju ali poudarjanju njenih nerealističnih zasnov. Štravsove fotografije nas preselijo v nedoločljivo urbano, celo neke vrste izpraznjeno postapokaliptično krajino, v kateri model ne predstavlja zgolj obleke ali trenutne modne rešitve, ampak že izviren življenjski slog. Rone se je brez težav poistovetil s tem vzdušjem in z intervencijami na fotografijah podkrepil na videz fantazijske arhitekturne elemente ali pa z risarskimi posegi spremenil figure v barvita domišljijska bitja, ki se najbolje počutijo ravno med hladnimi sivimi stenami. Pripovednost Štravsove fotografije, občutek za kompozicijo, kader in razkrivanje posameznih detajlov, kot so arhitekturni prehodi, simetričnost gradnje, neobdelane betonske površine, so bili dodaten motiv za Ronov poseg. Fotografirano izhodišče je risarsko obdelal, poudaril izbrano arhitekturno linijo, spremenil hladen geometrični arhitekturni element v živahen in barviti stvor, ki je včasih le podoba prikazni ali duha nekega okolja oziroma zgolj domišljijska transformacija neživega v živo. Izbira živih barv, sprejev, flomastrov, barvnih selotejpov kaže na novo in prepoznavno dimenzijo končnega likovnega dela. Kljub izrazito opazni in zavestno zgrajeni dvojnosti končne podobe se ta zlije v novo celoto, ki preseneča tako oba ustvarjalca kot opazovalca. Intervencije na fotografijah razkrivajo na eni strani Štravsov občutek za skrite in na prvi pogled neopazne fotografske podrobnosti in na drugi strani Ronov smisel za fantazijsko predrugačenje fotografiranega modela in okolja. Rone s svojimi intervencijami ponuja drugačen, možen, nevsakdanji pogled in potencialno fantazijsko razkrivanje fotografiranega.
Rone je z risarsko likovnimi intervencijami vstopil v Štravsov izrazni prostor, Štravs pa se je z grafitarsko intervencijo v javnem prostoru na neki način lotil Ronovega ustvarjalnega prostora. Na vidnih, izpostavljenih mestih je v slogu brezkompromisnega grafitarja označil lokacije s podpisom, kar lahko na prvi pogled pomeni pojav novega ustvarjalca na sceni, likovni spopad med dvema skupinama ali pa zgolj premišljeno zasnovano urbano intervencijo, ki je, tako hitro, kot je nastala, tudi izginila iz vidnega polja. Ostala je samo serija fotografij, ki zasledujejo podpis v raznih okoljih in v kontekstu grafitarskega dogajanja.
Projekt sodelovanja med fotografom in grafitarjem je na eni strani združil tehnično lastnost reproduciranja stvarnosti oziroma realnosti s tako rekoč mehanskim, kemičnim ali digitalnim postopkom fotografije in ročno likovno intervencijo kot primarni ustvarjalni postopek. Izhodišče novih del ni vprašanje originalnosti fotografskega procesa posnemanja realnosti, ampak ustvarjanja napetosti v razumevanju nove realnosti pomešanih medijev, ki drug drugega dopolnjujeta, nadgrajujeta in s tem ustvarjata novo vizualno celoto. Pravzaprav je Štravsovo povabilo Ronu, naj svobodno intervenira na njegove fotografije, tako rekoč iskanje skupnih točk oziroma prikrite vsebine in nove realnosti na dovršeno kadrirani fotografiji.
Božidar Zrinski
Jane Štravs
Jane Štravs je pričel razstavljati v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot eden vidnejših kronistov in protagonistov ljubljanske alternativne kulturne scene. Njegova biografija obsega več kot štirideset samostojnih in več kot sto skupinskih razstav v Sloveniji in tujini.
Moderna galerija v Ljubljani je leta 1993 predstavila obsežen pregledni izbor njegovih del. Pri ZRC SAZU je leta 2003 izšla njegova monografija Photographic Incarnations z uvodnima esejema Marine Gržinić in W.J.T. Mitchella. Prejel je nagrado Zlata ptica leta 1986 in bil zmagovalec slovenskega natečaja za evropsko novinarsko fotografijo Euro Press Photo leta 2005, v letu 2009 pa je prejel nagrado Trend za serijo fotografij American Express.
Štravsove fotografije se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Dela kot samostojni ustvarjalec na področju kulture v Ljubljani.
Rone84
Ron Preinfalk aka Rone84 je eden najbolj prepoznavnih slovenskih grafitarjev, ki svojo ustvarjalno energijo že več kot dve desetletji brezkompromisno seli iz skicirk na ulice.
Diplomiral je na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani, na oddelku za klasično grafiko. Ukvarja se s slikarstvom in slikarskimi intervencijami v javnem prostoru. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah - Hiša kulture Pivka (2016), Tam-Tam galerija (2015), Strupena galerija (2012) Bienale neodvisnih (2011), Street Art, MGLC (2004).
Leta 2013 objavi knjigo umetnika z naslovom And the beat goes on, v kateri predstavi izbor več kot 350 svojih najljubših risb, ki jih je od leta 1988 ustvaril v svojih skicirkah. Po priznanju na oblikovalskem festivalu Brumen v Ljubljani in predstavitvi na Art Book Fair v New Yorku, je knjiga uvrščena v stalno zbirko MoMA Artists’ Book Collection.
Kot samostojni ustvarjalec živi in dela v Ljubljani.
