Risbe z naslovi Australian Dreams in Postcovid 19 ne bi smele nikoli nastati. Vendar so nastale, ker je sila njihovih zgodb delovala name s tako močjo, da ni bilo nikoli vprašanje, jih upodobiti ali ne. Preprosto sem jih moral »zapisati«.
Silovita obsežnost požarov po vsej Avstraliji, trpljenje živali in nemoč prebivalstva te pač ne pustijo brezbrižnega. Boleče je bilo dan na dan opazovati grozljive prizore gorečih gozdov, ki ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. Še več. Pri prvem novem izbruhu vročine in vseh naslednjih se bo vse to ponovilo, morda v enakih ali še večjih razsežnostih. Ne samo na enem koncu, ampak na vseh koncih sveta, na vseh celinah. Potem še Covid 19, prav tako tiha grozeča nevarnost s svetovno dimenzijo in še številčnejšimi žrtvami, pandemija, katere pojav in širitev smo lahko dnevno spremljali. Prepričan sem, da se stvar še ni niti dobro začela in da njenih pravih posledic in razsežnosti niti ni mogoče predvideti.
Silovita obsežnost požarov po vsej Avstraliji, trpljenje živali in nemoč prebivalstva te pač ne pustijo brezbrižnega. Boleče je bilo dan na dan opazovati grozljive prizore gorečih gozdov, ki ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. Še več. Pri prvem novem izbruhu vročine in vseh naslednjih se bo vse to ponovilo, morda v enakih ali še večjih razsežnostih. Ne samo na enem koncu, ampak na vseh koncih sveta, na vseh celinah. Potem še Covid 19, prav tako tiha grozeča nevarnost s svetovno dimenzijo in še številčnejšimi žrtvami, pandemija, katere pojav in širitev smo lahko dnevno spremljali. Prepričan sem, da se stvar še ni niti dobro začela in da njenih pravih posledic in razsežnosti niti ni mogoče predvideti.
Vse te spremembe in degradacijo našega okolja opazujem že desetletja. Opazujem in opozarjam, vendar kot mali človek ne morem kaj več, kot opozarjati, ustaviti civilizacijo? Nemogoče. Prepričan sem, da bo šla civilizacija, z vsemi socialnimi, političnimi, družbenimi, kulturnimi in še kakšnimi pretresi, dalje. Človeštvo je že zdavnaj preseglo razumljive dimenzije našega planeta. Poti nazaj ni. Črnoglednost? Ne, takšna je žal stvarnost. In takšna bo tudi prihodnost.
In edina moja možnost pri tem je, da vso to tragedijo opazujem in jo s sredstvi, ki jih imam beležim kot slikar, ki mu je žal za ta lepi svet, ki izginja pred našimi očmi. Za vedno!
Herman Gvardjančič
Avgust 2020
In edina moja možnost pri tem je, da vso to tragedijo opazujem in jo s sredstvi, ki jih imam beležim kot slikar, ki mu je žal za ta lepi svet, ki izginja pred našimi očmi. Za vedno!
Herman Gvardjančič
Avgust 2020
Herman Gvardjančič
Herman Gvardjančič je v letih 1963–1964 študiral na Višji pedagoški šoli (današnja Pedagoška fakulteta) Univerze Ljubljani in njegovi mentorji so bili profesorji Zoran Didek, Milovan Kranjc in France Uršič. Kasneje je študij slikarstva nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani (ALU) pri profesorjih Frančišku Smerduju, Slavku Pengovu, Francetu Miheliču, Mariju Preglju, Nikolaju Omersi in Klavdiju Zorniku. Na ALU je leta 1968 diplomiral pri profesorju Maksimu Sedeju ter leta 1970 magistriral pri profesorju Zoranu Didku.
Zatem se je leta 1971 zaposlil in služboval po osnovnih šolah ter se vmes študijsko izpopolnjeval na Poljskem leta 1974 in v Nemčiji leta 1977. Med letoma 1987 in 1997 je bil profesor risanja in slikanja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1997 do upokojitve leta 2012 je bil profesor in predstojnik oddelka za risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO).
