V času aktualnega zgodovinskega korektiva, ki se vsaj navzven odvija skozi žensko medijsko prisotnost v javnem družbenem in političnem diskurzu, se slikarski cikel DDR Frau – Nemi klici vpenja tudi v »žensko vprašanje«. Toda z njim se Ana Sluga vrača predvsem k premisleku o osebni zgodovini, ki se z reprezentacijami ženske protagonistke, obdane z referencami na umetničino spominjanje družinske zgodovine, izrazi neposredneje kot prej.
V njenem slikarstvu intimno nikoli ni razkrito, temveč je prikazano latentno in brez sentimenta, narativne zgovornosti ali likovne ekspresivnosti, vedno pa je generativna podlaga za njen tematski izbor in ozadje, na katerem se projicirajo potencialne družbene, politične in ideološke vsebine.
Slike, ki tokrat v prvi plan postavijo figuro, se odmaknejo od predhodnih del, hkrati pa se z obravnavanjem individualnega, partikularnega in sebi lastnega, ki jih umetnica dojema kot neogiben del in odsev družbenega in kulturnega konteksta, umeščajo v širši konceptualni okvir avtoričine prakse.
Cikel DDR Frau – Wireless Calls se med drugim nanaša na dejstvo, da je umetničin priimek po očetu tudi Schneider in označuje realno in simbolno mesto njene identitete. Brezžični klici (Wireless calls) niso samo priklici prekinjene vezi s preteklostjo, temveč klice realnega, ki po Lacanu deluje mimo in neodvisno od predstave o njem, pri tem pa je tudi resnica strukturirana po enakih načelih kot fikcija, skozi dimenzijo simbolnega.1
dr. Nadja Gnamuš
Odlomek iz teksta: O slikarskem ciklu DDR Frau-Nemi klici
1 Jacques Lacan, Etika psihoanalize, Ljubljana: Delavska enotnost, 1988, str. 18.
dr. Nadja Gnamuš
Odlomek iz teksta: O slikarskem ciklu DDR Frau-Nemi klici
1 Jacques Lacan, Etika psihoanalize, Ljubljana: Delavska enotnost, 1988, str. 18.
Ana Sluga
Rodila se je leta 1981 v Ljubljani. Leta 2004 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ( ALUO ) v Ljubljani, magistrski študij slikarstva pa je opravljala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter na Eesti Kunstiakadeemia (Estonian Academy of Arts) v Talinu v Estoniji.
Leta 2015 ji je Univerza v Ljubljani podelila Priznanje pomembnih umetniških del.
Od leta 2007 ima status samostojne kulturne delavke in sodeluje na samostojnih in selekcioniranih razstavah, tako v domačem, kot mednarodnem kulturnem prostoru.
