Na razstavi v Galeriji Bažato se Robert Lozar predstavlja s cikli, ki jih gradi nekaj zadnjih let, kot so Slike v slikah, Črvine, abstrahirane krajine in bele ali prazne slike, kot jih avtor poimenuje. V osnovi gre še vedno za problemski sklop, ali rdečo nit njegovega slikarstva, ki se dotika reševanja prostorskih problemov, oziroma preizpraševanja o prostoru.
Lozar v teh ciklih nadaljuje raziskovanje iluzije tridimenzionalnega prostora v slikarstvu. V ciklu slik v sliki realistično upodablja svoje slike abstraktnih pokrajin. V delih zaznamo širjenje prostora preko samega okvirja slike. Ko pa takšno sliko naslika v drugo sliko kot sliko na steni, ta učinek in težnje izniči, oziroma predrugači. Z naslikano sliko na steni namreč Lozar namensko poudarja dvodimenzionalno slikarsko površino in nas odvrača od vstopa v globino slike, obenem pa nas ujame v zanko iluzije, kjer se na prvi moment ne zavedamo podvojitve prostora, kljub temu, da so perspektive pogleda običajno zamaknjene v levo ali desno, kar spodbudi dvom.
Tudi tu abstraktne kompozicije umešča ali postavlja v mimetičen prostor. Ta rešitve nam, zaradi izrazite plastičnosti abstraktnih form, vzpostavljajo dialog z abstraktnim iluzionizmom, kjer iluzijo tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalni površini doseže z dodanimi elementi.
Goran Milovanović
(Odlomek iz besedila ob razstavi)
