Mirko Bratuša (1963) je leta 1989 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Med letoma 1990 in 1992 je nadaljeval študij na münchenski Akademiji likovnih umetnosti pri profesorju Leu Kornbrustu, kjer se je posvečal kiparstvu v urbanem prostoru in tam tudi diplomiral. Leta 1993 je bil sprejet v razred znamenitega britanskega kiparja Tonyja Cragga na Umetnostni akademiji v Düsseldorfu, nato je še istega leta na ljubljanski Akademiji zaključil kiparsko specialko.

Od leta 1997 poučuje kiparstvo in keramiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za likovno pedagogiko.  Za razstavo Anonimos v madridski galeriji Circulo de Bellas Artes je leta 2006 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2011 je s projektom Grelci za vroče občutke zastopal Slovenijo na 54. beneškem bienalu. Od leta 2019 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Raziskuje problematiko umeščenosti kipa v naravni oz. urbani prostor, o čemer je leta 2000 pisal v knjigi Spomeniki minljivosti. S konceptom protispomenika je razburkal slovenski javni prostor s kipoma Spomenik NG v Novi Gorici in Nabukadnezar pred ljubljansko Mestno galerijo. Prizadeva si za ustrezno obravnavo in vrednotenje javnih skulptur ter za njihovo strokovno konserviranje in restavriranje.